RUNA BLOCKS
Sigtuna in okolica veljata kot zakladnica runa kamnov. Te spominske kamne so v 11. stoletju na vidna mesta ulic postavljali mestni veljaki, večinoma sebi v spomin. V kasnejših obdobjih so bili vzidani v stene hiš in cerkva, nato pa ponovno postavljeni na ogled po izkopavanjih v 20. stoletju. V Sigtuni je nekaj manjših kamov, na poti proti gradu Skokloster pa sva naletela še na dva malo večja.
En malo manjši na glavni ulici v Sigtuni:
In dva malo večja:
(Kamnov je bilo še mnogo več in slik je tudi še več 🙂 )
GRAD SKOKLOSTER
Ker z avtom brez težav narediš manjši ovinek, sva se odločila, da se na poti proti Uppsali ustaviva na gradu Skokloster, kljub temu, da sva predvidevala, da je zaprt (in je res tudi bil).
Skokloster lahko prevedemo: sko je čevelj, kloster pa enostavno klošter oz. samostan lepše. Ime je dobil po območju na katerem se nahaja, le to pa je v obliki čevlja (jaz sicer vidim Italijo v obliki čevlja in tu nekako nisem našla povezave) in je nekoč pripadalo menihom.
Grad je bil zgrajen v 17. stoletju in velja za enega izmed najimenitnejših baročnih gradov na svetu. Glede na to, da je bil zaprt, se tukaj žal ne moram opredeliti. Prav sigurno pa ima izredno lokacijo ob jezeru Mälaren in čudovit vrt.
Po sprehodu sva nadaljevala pot v Uppsalo in na obisk k družini Niklasovega brata.
PRI BLOMQVISTOVIH
Obisk, ki sem se ga nekako bala, kot sem že omenila. Najprej sem mislila, da se bom temu nekako izognila in v času, ko Niklas obišče brata malo pohajkovala po Uppsali. Ampak, Niklas naju je oba že najavil na kosilo in izbire ni bilo. Glede na to, da nisem nedružabna oseba in, da nimam težav z druženjam z nepoznananimi ljudi, bi se marsikdo, ki me pozna lahko vprašal, v čem je torej problem in zakaj paničarim. Preprosto, bala sem se srečanja z majhnimi otroki, katerih jezika tudi slučajno ne govorim. Niklasov brat Andres in žena Emilia imata dva otroka, triletnega Edvina in 9-mesečno Tyro. In prav zaradi jezika, me je bilo izredno strah, da se me bosta otroka bala, češ neka čudna neprijazna teta na obisku, ki se ne želi pogovarjati z nama. Ampak na mojo srečo, je bila skrb povsem odveč 🙂
Med tem, ko sta Andres in Emilia pripravljala kosilo, sva z Niklasom špilala varuški otrokoma in je bilo prav prijetno. Z malo in super gajstno Tyro sem govorila kar po slovensko in sva se čisto dobro razumeli, Edvin mi pa tudi ni nič zameril, prav nasprotno, edino z menoj je delil čokolado 🙂 Tako sem prav lepo preživela obisk.
Pa še darilce za otroka:
Normalno so bili v tistem trenutku avtočki, ki jih je prinesel Niklas dosti bolj zanimivi (še posebaj za Tyro, ker so očitno dobrega okusa), upam pa, da ko pridejo do večernih zgodbic jim bosta knjigici všeč.
UPPSALA
Uppsala je poleg Sigtune eno izmed najstarejših mest in hkrati najstarejše univerzitetno mesto na Švedskem in še danes slovi po najboljšem študentskem življenju.
Glavna znamenitost je sigurno Uppsala domkyrka, ki je največja katedrala v Skandinaviji in je bila zgrajena v koncu 13. stoletja. V nadaljanih stoletjih je bila deležna več prezidav (še posebaj v času reformacije), tako, da nihče točno ne ve kako je izgledala srednjeveška gradnja. V katedrali je pokopanih veliko švedskih pomembnih mož, med drugim prvi kralj Gustav Vasa in priznan botanik Carl Linneaus (ki je odrkil rožico Linneo).
Prav zdraven na griču stoji na pol dokončan grad (Uppsala slot).
Grad so začeli graditi leta 1549 po naročilu le koga drugega kot Gustava Vase. Grad je bil skoraj popolnoma uničen v požaru leta 1702 in nato ponovno zgrajen. O tem, da bi bil grad napol dokončan sicer nisem zasledila nič napisanega, ampak glede na L obliko ima ta teorija kar nekaj smisla.
Center Uppsale malce spominja na Ljubljano, prisrčni trgi, pa reka in lokalčki ob njej, majhno ampak živahno.
Tako sva proti večeru z Niklasom zaključila nedeljski izlet in se odpravila v Södertälje.
In, če je potreben še kakšen razlog zakaj mi je tukaj všeč, prilagam še eno sliko, ki z izletom nima nikakršne veze:
Super ekipa in tovornjaki – je sploh potrebno še kaj več?
Kako preživeti zimo na severu 