Zadnji vikend v novembru, najhujšem mesecu na Švedskem, kot rečejo Švedi, je zaznamovalo predvsem druženje.
V petek je pred Scanio že stala smrečica in skupni prostori so bili okrašeni v božičnem duhu ter naznanjali prihod veselega decembra. Švedi na mizo postavijo svečke in božično rožo z rdečimi listi, ki jo poznamo tudi pri nas, na okna pa tradicionalne lučke.
Nihče točno ne zna obrazložiti izvora, vedno je odgovor enak: ‘Ne vem, je pač tradicija.’ Tako, da žal nimam razlage.
Za nas pa se je v petek zvečer začel zadnji vikend v tako štavilčni zasedbi. Tokrat je bil gostitelj Chanuka, ki je pripravil šrilanško večerjo, ob kateri se nam je pridružila tudi Jo.
Utrinek iz večerje najdete na youtubu: http://www.youtube.com/watch?v=VWyesjddzVY
Po večerji in malo daljšem druženju smo se najbolj vztrajni odpravili v center, kjer nas je čakalo prijetno presenečenje – Södertälje v lučkah.
Prav posebaj se niso potrudili s tole smreko, lahko rečemo.
V soboto se ni nič izšlo kot smo planirali… Chong je pripravljala kitajsko večerjo, ampak ker je Enoch vmes izginil, ni imela riža in smo z večerjo zamujali. Ne samo malo zamujali, večerjo smo pojedli v desetih minutah in tekli do centra, da bi ujeli vlak v Stockholm. In smo ga. V Stockholmu smo se srečali z Matildo in Jo ter odšli proti drsališču.
Ampak se zopet ni izšlo po planu. Izposojo drsalk smo zamudili za 5 minut (ni izjem na Švedskem), smo pa zato večer preživeli v prijetni kavarni, ob čaju, kavi in švedskem žafranovem kruhu.
Po prihodu nazaj je sledil vsesplošni kaos s posodo in priborom, hodnik smo za en dan spremenili v študentski dom, kjer se vedno nekaj dogaja in pakiranje.
Tako smo se poslovili od Jo, Chong in Alvara.
Napovednik: v nastajanju je zapis o mojem delu v teh tednih 😉
Kako preživeti zimo na severu 